Vojna, okupacija in konflikti ovirajo dejavnike miru, trajnostnega razvoja in redne
migracije. Od leta 2019 je bilo več kot 5,6 milijona Palestincev registriranih pri UNRWA kot begunci; leta 2021,
pa poročajo Združeni narodi, da je bilo več kot 52.000 Palestincev razseljenih zaradi izraelskih zračnih napadov, ki so
uničil ali močno poškodovali skoraj 450 zgradb na območju Gaze. Amnesty International pa je zahtevala
preiskavo vojnih zločinov. Poleg tega so med krizo Covida-19 trpeli ljudje, ki so živeli v vojni in konfliktih.
Največji primer so Palestinci, ki živijo na zasedenih ozemljih Palestine. Slovenija
je pred tem napovedala svojo željo po priznanju države Palestine in svojo podporo palestinski desnici
do samoodločbe; stališče, ki se je z menjavo slovenske vlade močno spremenilo
leta 2020. Oklevanje mednarodne skupnosti glede priznanja države Palestine in pravic
Palestincev je dejavnik, ki prispeva k vojni in konfliktom; poleg tega bi moral obstajati premik od strinjanja
o konceptu priznanja palestinske države do konkretnega priznanja in dogovora o njenih mejah.
Odsotnost mednarodnega priznanja palestinske države ovira sodelovanje t.i
»države v razvoju« v institucijah globalnega upravljanja, kar je bistveni cilj za doseganje
pravičnosti, miru in močne institucije.
Zato v tem analitičnem zapisu obravnavamo slovensko zunanjo politiko do palestinskega boja; in
identificirati dva toka od leta 2018 do 2019 in po spremembi vlade leta 2020 do aprila 2022. Na podlagi
glede teh dveh scenarijev podajamo priporočila, kako lahko prispeva slovenska zunanja politika
k miru in ne k stopnjevanju militarizacije, zatiranja in okupacije v Palestini
zasedenih ozemlj in Gaze.